Lepo sončno jutro. Jasno brez oblačka na nebu. Oblečem kolesarsko opremo in že se po hribu spuščam proti mestu, kjer sem s prijateljem dogovorjen, da se dobiva. Pri kapelici ustavim in počakam. V daljavi že vidim prijatelja kako sopiha proti dogovorjenemu mestu. Se pozdraviva in odkolesariva naprej v smeri, ki sva si jo začrtala. Najprej nekaj kilometrov po glavni vpadnici v mesto. Voziva drug za drugim saj je promet zelo gost in morava bit previdna, saj sva šibkejši člen na cesti. Pa še nekateri vozniki prehitevajo zelo na ozko. Komaj čakava, da zavijeva na stransko makadamsko cesto. Tukaj bo vožnja lepša in bolj sproščena. Da segrejeva mišice na nogah se najprej odpraviva po cesti na bližnji hrib. Na vrhu se okrepčava z vitaminskim napitkom, nadeneva čeladi in po brezpotju kar skozi gozd v dolino. Danes bova imela bolj adrenalinsko vožnjo kot po navadi. Tla so nekoliko mehka in blatna od minulega dežja. Super za vožnjo. Gume imajo odličen oprijem, tako brez težav in predvsem brez padca prideva v dolino. Še na vrhu sva bila vsa čista, zdaj pa naju skoraj ni za prepoznat. Vsa blatna sva. Kolesa tudi.
Na hitro počistiva odvečno blato in že drviva proti naslednjemu cilju. Na sosednjem hribu je proga za spust za gorske kolesarje. Imava srečo. Ker sva sredi tedna in dokaj zgodnja na progi nikogar. Odlično. Planirala sva dva spusta po progi. Po vijugasti asfaltni cesti prideva na vrh. Še zadnje priprave pred spustom. Pregled opreme in kolesa, vklopiva ure. Prijatelj se spusti prvi. Jaz počakam pet minut in se spustim za njim. Proga je dolga približno šest kilometrov, odlično zavarovana na nevarnih odsekih pa vendar morava biti previdna. Nesreča nikoli ne počiva. Prijatelj brez večjih težav prispe na cilj. Vidim ga kako me čaka z kamero v roki in snema mojo vožnjo. Drvim proti cilju, na zadnjem skoku pa buum. Tik pred odrivom poči sprednja guma, krmilo in kolo v desno, jaz pa v levo, letimo po zraku. Pristanek ni bil ravno mehek. V smehu vstanem in poiščem kolo. Ojoj, konec za danes.