Oznaka: morje

V Rožnatem mestu v Rožni dolini je sonce vedno močneje pripekalo.

V mesto je prišlo poletje. Pričele so se šolske počitnice, šolske torbe so našle svoje mesto v kotu. Polniti pa se je pričela plaža ob Rožnem jezeru. Staro in mlado se je hodilo zabavat na jezero. Lahko si igral odbojko na mivki na treh igriščih, lahko si si podajal frizbi na trati, igral mali nogomet, lahko pa si si sposodil sup in z njim veslal po jezeru. Letos je ob jezeru odprla vrata izposojevalnica s supi, različnih velikosti za staro in mlado.

Tudi župan Jure se je podal do jezera in se veselil vrveža in koval nove načrte kako še bolje izkoristiti jezero in kapacitete za razvoj turizma v mestu. Ko je tako hodil okoli jezera je zagledal prijatelja Frančka kako se je nerodno zibal na supu, ko je zagledal Jureta mu je pomahal , to pa ga je vrglo iz ravnotežja, začel je kriliti z rokami nato pa telebnil v vodo da je daleč naokoli pljusknila voda. Jure ni mogel zadržati smeha nasmejal se je do solz. Franček pa je uvidel da je varneje plavati in zaplaval k obali in pred sabo potiskal sup.

Ko je zlezel iz vode je malce užaljeno pogledal Jureta in dejal zanima me kako bi se ti odrezal. Jure se je nehal smejati in dejal veš kaj imam idejo organizirajmo dirko s supi po našem jezeru. Franček se je nasmejal in dejal tebe bom sigurno premagal. Tako so organizirali v Rožnatem mestu prvo dirko s supi v državi. Dirka s supi je bila v soboto in je potekala v različnih starostnih kategorijah. Prišlo je staro in mlado skupaj se je prijavilo več kot 150 tekmovalcev. Med drugimi sta se prijavila tudi Jure in Franček v kategoriji amaterji , starostna skupina starejši od 30 let. Ker ni bilo važno zmagati pač pa sodelovati sta skupaj zapeljala skozi cilj si čestitala in oba telebnila v vodo.…

Z mojim novim parterjem sva pogosto hodila na morje. Kasneje sva se poročila in preselila ob obalo. Mož si je želel narediti izpit za čoln, ker bi želel imeti jadrnico. Pogovarjala sva se o tem kakšno jadrnico ni imel. Najprej sva nekajkrat jadrnico najela, da sva videla ali nama to sploh ustreza. Zraven sva sicer imela skiperja, ki je jadrnico vozil. 

Naučil ga je kar nekaj zadev, da si je lažje predstavljal kako je potrebno v določenih vremenskih razmerah reagirat. Ko sva tako nekajkrat plula, sva videla, da zelo uživava v jadranju. Zato se je mož odločil, da bo najprej naredil izpit za čoln, potem pa bova šla v nakup jadrnice. Izpit za čoln ni bil tako enostaven. Najprej je bilo potrebno narediti celoten težaj in se naučiti vseh osnov, ki se pri plovbi zahtevajo. Izpit je sestavljen in praktičnega in tudi teoretičnega dela. Veliko je prakse, da se dejansko naučiš upravljati s plovilom. Moj mož se je prijavil na izpit za čoln, ki je bil namenjen za osebne namene. To je pomenilo, da bi lahko upravljal s plovilom, ki je dolgo največ 12 metrov. Ta izpit za čoln je bil potreben tudi v primeru, če sva želela jadrnico najeti.

Potem sva kupila jadrnico, ki je bila dolga enajst metrov. Bila je prekrasna jadrnica, ki je imela vso potrebno opremo in lepe bivalne prostore. Komaj sem čakala, da lahko greva sama na plovbo, saj je mož izpit za čoln uspešno opravil. Odpravila sva se najprej po bližnih otokih in plula pet dni. Uživala sem v pomoči pri ajdranju, da sva lovila veter v jadra. Ustavila sva se tam, kjer je bilo mirno in se zjutraj zbujala ob čudovitem morju. Najprej sva šla plavat, potem pa sva plula dalje. Vesela sem, da je mož naredil izpit za čoln, ker sedaj skupaj uživava na morju.…

Le kaj je lahko boljšega, ko greš na prijeten sončen izlet na obali in si privoščiš tradicionalne marende na primorskem. Ni še minilo veliko časa od tega, ko sem prvič slišala za marende in ugotovila, da je to v resnici malica po Primorsko in jo zelo velikokrat dobiš pripravljeno na njihov tradicionalen način ne povsod seveda, ampak marsikje.

Ta konce tedna smo bili na primorskem in smo bolj popoldan šli v neko restavracijo, ki je bila malce odmaknjena od mestnega vrveža in tam smo si privoščili marende, ker so jih menda zelo dobro pripravljali. To sem dobila za priporočilo od znanke in seveda smo se morali prepričati, ali je to priporočilo zares pravo. Vsekakor je bilo popolnoma upravičeno in marende so bile tam še bolje prelevljene, kakor pa jih je opisala znanka. Včasih se zgodi, da predobro opiše kaj, ampak tokrat ji je kar uspelo.

Po tem, ko smo marende pojedli, smo se že odpravili naprej na pot. Ker se mi je utrnila zelo dobra ideja, da bi lahko šli na obalo k morju na kavo, smo se seveda odpravili. Vreme je bilo taksno, da če bi bilo kakšnih deset stopinj več, bi lahko skočili v morje. Ampak na žalost temperature niso še najbolj primerne za to, in sem lahko šli le na kavo ob obali. Odpeljali smo se kar v Portorož, ker se tam največ dogaja. Vsekakor največ l na obali. Bilo je res polno, ko smo se pripeljali do tja in komaj smo dobili mizo v naši najljubši kavarni. Še to smo imeli srečo, da smo šli ravno mimo mize, ki se je tisti hip izpraznila in smo se lahko takoj usedli.

Čeprav so bile marende zalo nasitne sem si vseeno naročil sadno kupo, ki sem jo komaj pojedla, ampak je bila tako dobra, da a mi ni bilo prav nič žal. …